Spomnim se, kako sem kot otrok imela majhen prenosen siv radio na kasete. Imela sem celo zbirko kaset, na katerih se je našlo vse od glasbe, kot so Tajči, Čudežna polja in Agropop, do pravljic, kot so Zvezdica Zaspanka, Kdo je napravil Vidku srajčico in Mojca Pokrajculja. Pogosto se je kakšni od kaset odvil trak. Ko sem ga navila ročno in vstavila nazaj v kasetofon, se je moj nasmešek spet razlezel do ušes. Na neki točki so postale kasete celo tako obrabljene, da so začele spuščati nenavadne zvoke. To me je tako zabavalo, da sem tisti del spet in spet prevrtela nazaj in ga poslušala še enkrat. Se spomniš teh časov? Si deliva podobne spomine ali pravkar razmišljaš, da pišem o dinozavrih in ledeni dobi? 😉
Neverjetno, kako se je v treh desetletjih svet v tehnološkem smislu spremenil. Najini otroci ne vedo več, kaj so to kasete. Kaj je še bolj zanimivo? Spremenil se je način predvajanja – vsebina pa ostaja. Ne vem, kaj poslušate pri vas doma – ampak pri nas se poslušajo iste zimzelene pravljice, ki sem jih poslušala v otroštvu preko svojih starih kaset iz “ledene dobe”.
Kazalo vsebine
Seznam 10 najlepših zimzelenih zvočnih pravljic
In katere so te pravljice? Spodaj najdeš naš seznam 10 najlepših zimzelenih, ki nas spremljajo že nekaj let. Vrstni red je naključen.
1. Čuk na palici
Čuk na palici je bil posnet po isto-imenski pesniški zbirki Svetlane Makarovič, ki je z razlogom že desetletja ena najbolj priljubljenih slovenskih otroških avtoric. Navdušuje z življenjskimi prigodami živali, predvsem pa z duhovitimi dialogi in pesmicami.
2. Muca Copatarica
Pravljico Muca Copatarica je Ela Peroci napisala že leta 1957, od takrat do danes pa je doživela že več kot trideset natisov! Kar je dobro, je dobro. In Copatarice ne obožujejo le otroci, pač pa tudi starši, ki z veseljem opazujemo, kako Copatarica na prijazen in učinkovit način otroke uči pospravljanja. Poglejva primer:
»Mami, mi bo Muca Copatarica res odnesla kocke, če jih ne bom pospravila?«
»Copatarica ima veliko dela. Ampak ravno včeraj je menda sosedovi Juliji odnesla igračo, ki jo je pustila sredi dnevne sobe. Jaz bi jih na tvojem mestu raje pospravila, nikoli ne veš … «
In kocke so prav kmalu v svoji škatli. Hvala, Copatarica!
3. Kdo je napravil Vidku srajčico
Hvala Franu Levstiku, da je napisal pravljico Kdo je napravil Vidku srajčico. Zame je ta vsekakor ena najljubših. Njeno sporočilo je preprosto: Pomagaj drugim. Dobrota se vrača. Pravljica otroke uči prijaznega odnosa do sveta in živali, v malo starejših otrocih pa zagotovo prebuja sočutje in zavedanje medsebojne povezanosti vseh živih bitij.
4. Zvezdica Zaspanka
Fran Milčinski – Ježek je Zvezdico Zaspanko napisal leta 1952 in zanjo dobil Levstikovo nagrado. Verjamem, da bi se za svoje delo počutil še bolj nagrajenega, če bi vedel, da je Zvezdica Zaspanka še sedemdeset let po izdaji ena najbolj priljubljenih pravljic v Sloveniji. Danes psihologi večinoma namesto uvajanja »kazni, ki mora biti vzgojna« priporočajo otrokom v zavest vcepiti povezavo med dejanjem in sprejemanjem njegovih posledic. Danes bi tej kazni mogoče rekli malo drugače (vsaj, če bi se pogovarjali s starejšim otrokom): Zvezdica Zaspanka je morala sprejeti odgovornost za svoje zamujanje in sprejeti posledice – izgnanstvo na Zemljo. Ampak za majhne otroke so morda te besede malo pretežke za razumevanje. Me pa razveseli, da je Zaspanka to svojo kazen odslužila z dobrim dejanjem na Zemlji in dobila še eno priložnost med sestricami zvezdicami.
5. Žogica Nogica
Žogica Nogica je delo Jana Malika in je bila kot lutkovna predstava prvič uprizorjena že leta 1951, od takrat pa – neštetokrat. Dogajanje v pravljici se vztrajno stopnjuje, kar v otrocih vzbuja radovednost in zanimanje. Nauči jih, da se nepridipravom ne smejo pustiti pregovoriti v dogodivščine, ki jih starši odsvetujejo, čeprav morda na prvi pogled delujejo zabavno. Doživetje, ki bi sledilo, bi v resnici utegnilo biti strašljivo in skrajno neprijetno.
6. Mojca Pokrajculja
Ljudska pripovedka Mojca Pokrajculja se dotika tematik, kot so dobrota (Mojca Pokrajculja v svoj piskerček sprejema živali, ki jih zebe), preračunljivost (sprejme le tiste živali, ki kaj znajo), pohlep (lisica si prilasti med), laž (lisica laže, da je med polizal zajček), maščevanje (živali se maščujejo zajčku, ker mislijo, da je on polizal med), naivnost / nepremišljenost (živali verjamejo, da je kriv zajček, čeprav tega ne raziščejo) in osamljenost (Mojca Pokrajculja po odhodu živali ostane sama).
7. Rdeča Kapica
Rdeča Kapica bratov Grimm je skozi leta doživela mnogo prilagoditev. Kljub temu naj bi v vseh teh letih otrokom podajala nauke, kot so »ne govori z neznanci«, »ubogaj starše«, »ne tvegaj«, »ne zaupaj, da je vse tako, kot izgleda«. Zanimiva je interpretacija Jorge-a Bucay-a v knjigi Najlepše pravljice – da se bolje spoznamo. Jorge verjame, da pravljica v prvi vrsti nagovarja odrasle, kako ne vzgajati svojih otrok. Pretirana zaščita otrok otrokom ukrade priložnost, da bi se naučili sami braniti pred nevarnostmi, prevarami in zlorabami, s katerimi se bodo v življenju prej ali slej srečali.
8. Volk in sedem kozličkov
Brata Grimm sta se, kot v Rdeči Kapici, tudi v pravljici Volk in sedem kozličkov dotaknila tematik, kot sta prevare in naivnost. Bi tudi v tej pravljici lahko našli skrito sporočilo staršem: otroke raje naučimo, kako razmišljati z lastno glavo in uporabiti logiko, namesto da slepo sledijo našim togim navodilom?
9. Sapramiška
Sapramiška je še ena legendarna pravljica Svetlane Makarovič, ki je prvič izšla že leta 1976. Poleg naivnosti (miškino zaupanje veverici) se dotika tudi tematike premagovanja strahu (obisk zobozdravnika) in pozitivnih posledic tega (ponovna zmožnost glodanja lupin). Kot pri zvočni pravljici Čuk na palici, tudi tu ne manjka sočnega besednega zaklada, kot tudi duhovitih dialogov in pesmic.
10. Sneguljčica in sedem palčkov
Podobno kot Rdeča Kapica, je tudi pravljica Sneguljčica in sedem palčkov (brata Grimm) skozi leta doživela mnogo prilagoditev. Današnja različica, ki jo večinoma poznamo starši in naši otroci, govori o tematikah, kot so nečimrnost in zlonamernost (mačeha, ki je želela biti najlepša in je zato želela ubiti Sneguljčico), naivnost (Sneguljčica), prijateljstvo in dobrota (lovec, ki Sneguljčice kljub navodilu kraljice ne ubije) in o ideji, da na koncu dobro vedno zmaga nad zlom.
Kako smo se lotili sestavljanja seznama in poslušanja?
Pobrskala sva po spominu in Viti začela predvajati najprej tiste pravljice, ki so se nama zdele za majhnega otroka najbolj primerne iz vidika razumevanja. Med prvimi se je na seznamu predvajanja pojavila Muca Copatarica, kmalu je sledila Žogica Nogica, za njo pa ni dosti zaostajala Zvezdica Zaspanka. Njihove tematike so se mi za majhnega otroka zdele razumljive, obenem pa tudi ne preveč strašljive, saj v njih nihče nikogar ne požre. 😉
Potem smo počasi, postopoma dodajali nove. Vsakič, ko smo dodali kakšno novo, jo je Vita želela slišati spet in spet. Vsakič se je pojavilo toliko vprašanj, naučila se je vedno nove pesmice in se želela pravljice tudi igrati – v smislu »Greva se Pikija Jakoba, kako požre kmeta«. 🙂
Na našem končnem seznamu se je pojavilo še nekaj več pravljic (npr. Šivilja in škarjice), ampak smo jih umaknili, ker so bile Viti preveč grozne in jih ni želela poslušati. Morda bo čas zanje še prišel, ko bo starejša in bo lažje razumela in interpretirala tematike, ko se bomo o njih spet pogovarjali. Morda pa jih bomo enostavno spustili – če nečesa ne želi, je v to ne siliva.
Vsakič, ko smo na seznam dodali novo pravljico, jo je prvič skupaj z Vito poslušal nekdo od naju. Da je bil tam, če je imela Vita kakšno vprašanje, če je želela objem, ker se je ob pravljici soočala z neprijetnimi čustvi, včasih pa je celo želela, da predvajanje prekinemo.
O zgodbah smo se pogosto pogovarjali tudi kasneje, ko je Vita izpostavila kakšno stvar ali pa je prišlo na plan kakšno vprašanje. Včasih si je zaželela poslušati tudi pravljice, ki so ji bile sicer zelo všeč, a se je vmes pojavil del, ki jo je strašil. Vnaprej naju je prosila, če bo nekdo od naju prišel k njej, ko naju bo poklicala (npr. ko pride volk), da je tisti strašni del poslušala v varnem objemu.
Žogico Nogico, dedka, babico, Tolovaja in njegove male zmajčke je narisala tolikokrat, da bi lahko samo iz teh ilustracij sestavili malo umetniško razstavo. 😉
Zakaj verjamem, da je poslušanje zvočnih pravljic za otroka koristno?
Verjamem, da je druženje otrok s starši ob branju knjig neprecenljivo in nenadomestljivo. Sem pa mnenja, da imajo tudi zvočne pravljice za male poslušalce mnoge koristi, zaradi katerih se jim splača prisluhniti.
Spodaj jih izpostavljam nekaj, pri tem pa te opozarjam, da gre za izključno moj pogled.
Razvijanje domišljije in spodbujanje ustvarjalnosti
Otroka že glas, ki je drugačen od maminega, popelje v nov svet, ki je zanj še nepoznan in drugačen od tistega, ki ga je vajen. Odpre mu okno v svet raznolikosti in novih možnosti.
To, da otrok pravljico zgolj posluša in ne vidi slike, mu daje priložnost, da si v mislih sam nariše svoje podobe, pokrajine in junake, kar zagotovo pripomore k razvijanju domišljije in ohranjanju otroške ustvarjalnosti.
Razvijanje empatije
S tem, ko se otrok vživlja v junake različnih zgodb, počasi postaja vse bolj sočuten. Ta sposobnost je sicer, psihološko gledano, podrejena razvoju otroških možganov, zaradi česar zelo mali otroci empatije še ne premorejo. Kljub temu pa poslušanje zgodb pripomore k temu, da so otroci bolj sočutni, ko so tudi njihovi možgani dovolj zreli za to funkcijo.
Spoznavanje čustev in njihovo obvladovanje
S tem, ko sliši, da je tudi glavni junak v pravljici prestrašen, jezen, razočaran, olajšan, srečen, itd., otrok spozna, da tudi drugi včasih čutijo podobno, kot on. Počasi išče povezave med različnimi dogodki, situacijami (na eni strani) in z njimi povezanimi čustvi (na drugi strani). Spozna, da so tako pozitivna kot tudi neprijetna čustva nekaj naravnega in običajnega.
Razvijanje besednega zaklada in vpliv na boljšo izgovorjavo
V pravljicah se pogosto pojavljajo neobičajne, hudomušne in nepričakovane besede, ki jih otroci v vsakdanjem pogovoru ne zasledijo. Pogosto se mi zgodi, da me Vita, medtem ko posluša pravljice, sprašuje po pomenu neobičajnih besed ali besed, ki so zanjo nove. Kaj kmalu se marsikatera od njih znajde na njenem seznamu besed, ki jih uporablja. Verjamem, da poslušanje pravljic vpliva tudi na boljšo izgovorjavo.
Spodbujanje petja
V zvočnih pravljicah ne manjka takšnih in drugačnih pesmic – od energičnih (»Gorje ubogi miški, gorje, gorje …«), preko hudomušnih (»Čuk sedi na palici, ravno je pri malici …«) do najnežnejših uspavank. Tudi te so za otroke pogosto polne zanimivih besed in besednih zvez, hkrati pa otroke spodbujajo k petju.
Razvijanje smisla za humor
Duhoviti dialogi najmlajše nasmejijo in jim hkrati postrežejo z idejami, kako se lahko z besedami poigrajo tudi sami.
Spoznavanje delovanja sveta (vzrok – posledica)
V vsaki pravljici ima glavni junak nek problem, ki ga rešuje. Njegovo delovanje vodi do določenih posledic, s katerimi se sooča, rešuje izzive in ustvarja različne odnose. Otrok na ta način spoznava širši spekter sveta od spektra, ki ga zajema mehurček lastne družine.
Krepitev pozornosti in koncentracije
Zvočne pravljice, ki sem jih omenila, so za otroško kratkotrajno pozornost in koncentracijo razmeroma dolge. So pa posnete na zelo razgiban način, ki otroke »potegne noter« in »drži«. Kljub temu so otroci na začetku po določenem času nekoliko nemirni, kasneje pa svojo sposobnost koncentracije razvijajo in posledično ostanejo zbrani vse dalj časa.
Aktivni počitek
Kadar je Vita tekom dneva telesno utrujena, včasih sama prosi, da bi poslušala pravljico. To se super obnese tudi, kadar je bolna – ali (žal, bolj aktualno) kadar jo je potrebno zamotiti med dolgočasenjem, ko je doma medtem ko delava od doma (zaprti vrtci v času pandemije). Risanke kar naprej pač ne pridejo v poštev, zvočne pravljice pa za razliko pomahajo kot »bolj vzgojeni« nadomestek.
Priročni »izhod v sili« za starše
Naj gre za delo od doma, dolgo vožnjo z avtomobilom ali letalom, odrasle obiske ali druge situacije, otrok neumorno teži, ker se dolgočasi – zvočna pravljica te vedno potegne iz stiske. In kar je še boljše: pri tem nimaš slabe vesti v tej meri, kot če otroku vedno prižgeš risanko. 😉
Pri nas se zvočne pravljice znajdejo tudi na sporedu večerne rutine uspavanja. Več o naši večerni rutini in o tem, kako vanjo vpletemo zvočne pravljice, si lahko prebereš tukaj.
Z otrokom bi bilo zanimivo preizkusiti tudi kombinacijo zvočne pravljice z elementi pravljične joge. Priznam, da tega pri nas še nismo preizkusili. Ste mogoče pri vas? Več o tem, kaj sploh je pravljična joga in kako poteka, si lahko prebereš v mojem prejšnjem zapisu, tukaj.
V tokratnem zapisu sva se dotaknili seznama zimzelenih pravljic, ki jih poslušamo pri nas doma. Seveda obstaja še malo morje drugih, bolj sodobnih zvočnih pravljic, med katerimi so izjemo popularne čudovite Lahkonočnice. Ampak o tem kdaj drugič. 😉
Upam, da si med branjem dobila kakšno koristno informacijo ali idejo. Vedno sem zelo vesela vsakega komentarja. 🙂 Katere pravljice poslušate pri vas doma?
Avtor fotografij: Bojan Okorn